Moralo bi le zapolniti tišino. Namesto tega je nastala majhna likovna družina

Ko sem začela razmišljati o likovnih tečajih za otroke, za tem nikakor ni stal kakšen velik poslovni načrt.

Pravzaprav je bilo veliko preprosteje.

Pri prodaji slik včasih pride obdobje, ko se vse dogaja naenkrat. Naročila, prodaja, delo. Potem pa spet nastopi tišina.

Prav takšne trenutke sem želela smiselno zapolniti.

Pomislila sem, da bi lahko poučevala otroke.

Takrat se mi niti sanjalo ni, da se bom nekoč ukvarjala s povsem nasprotno težavo.

Danes novih otrok ne sprejemam več, saj zanje preprosto nimam več prostora.

Pravzaprav so me našli sami

Tečaji niso nastali tako, da bi se nekega dne usedla in rekla: Tako, zdaj pa bom postala mentorica.

Vse je prišlo postopoma in naravno. Začeli so se mi oglašati starši in spraševati, ali bi njihove otroke učila risati in slikati.

Pa sem poskusila.

In ugotovila sem, da v tem uživam.

Zelo.

Poleg tega me je presenetilo, kakšni otroci prihajajo k meni. So spretni, dojemljivi, radovedni in pogosto neverjetno dejavni.

In res so nadarjeni.

Včasih me prav preseneti, kaj vse si izmislijo, kako razmišljajo o sliki ali kako se lotijo nečesa, kar bi sama naredila povsem drugače.

Iz učiteljice sem postopoma postala nekaj malce drugega

Na začetku sem bila seveda gospa učiteljica, oni pa otroci, ki so k meni hodili na likovni tečaj.

Toda sčasoma se je ta odnos spremenil.

Otroci se vračajo. Vse bolje se poznamo in ne spoznavam le tega, kako ustvarjajo, ampak tudi, kakšni so.

Prinašajo mi svoje risbice in drobna darilca. Pridejo in me objamejo. Po počitnicah mi povedo, da so me pogrešali.

In v takšnih trenutkih se zavem, da je iz nečesa, kar naj bi prvotno le zapolnilo prosti čas med ustvarjanjem slik, nastalo nekaj povsem drugega.

Takšna naša mala likovna družina.

In to mi morda pomeni največ.

»Nič hudega. Pridi, bova popravila.«

Eno stvar poskušam otroke naučiti že od čisto prve ure.

Nič ni narobe.

Če kaj ne uspe, se svet ne bo podrl. Barva zaide drugam, črta ni tam, kjer bi morala biti, nekaj se razmaže ali rezultat nenadoma ni takšen, kot smo si ga zamislili?

Nič hudega.

Pridi, bova popravila.

Pri slikanju je mogoče marsikaj spremeniti, preslikati ali uporabiti povsem drugače. In včasih prav iz nečesa, kar je bilo sprva videti kot napaka, na koncu nastane najzanimivejši del slike.

Nočem, da bi se otroci bali narediti potezo s čopičem samo zato, ker bi lahko bila napačna.

Želim si, da poskušajo.

Predvsem pa, da odhajajo z občutkom, da jim je nekaj uspelo.

Zato pri meni pogosto slišijo:

»To je pa lepo.«

»Odlično.«

»Super!«

»Kako ti gre dobro od rok.«

Morda so to čisto običajne besede. A pri otroku lahko včasih dosežejo ogromno.

Ni ti treba vsega delati natanko tako kot jaz

Seveda jih tudi česa naučim. Pokažem jim tehniko, jih usmerjam in včasih želim, da preizkusijo določen postopek.

Hkrati pa nočem desetih enakih slik.

Včasih jim pustim, da delajo povsem po svoje. Drugič sklenemo kompromis:

»Seveda, lahko. Ampak najprej bova poskusila tole, kar ti želim pokazati.«

In deluje.

Tudi sama imam dva otroka, zato že kar dobro vem, da otroka ni treba v vse siliti. Pogosto je dovolj najti način, kako ga ustrezno usmeriti.

Če česa res noče početi, ga ne silim.

Likovni tečaj po mojem ne bi smel biti kraj, kjer otrok devetdeset minut izpolnjuje ukaze odraslega.

Uči naj se, vendar mora ob tem tudi uživati.

In kaj so otroci naučili mene?

Zagotovo potrpežljivosti.

Čeprav sem imela z dvema lastnima otrokoma na tem področju že nekaj vaje. 😄

A naučili so me še nečesa.

Da se ne bojim barv.

Otroci o njih včasih ne razmišljajo tako zapleteno kot mi odrasli. Preprosto posežejo po barvi, ki jim je všeč. Preizkušajo kombinacije, ki se jih sama morda ne bi lotila.

In pogosto deluje.

Pri tem so mi v navdih.

Poučujem jih po občutku

Nimam nobene zapletene filozofije, po kateri bi vodila svoje tečaje.

Otroke poučujem po občutku.

Sem srčna, otroke imam res rada in želim, da se pri meni dobro počutijo. Po odzivih staršev in otrok samih imam občutek, da prav ta pristop deluje.

Ne želim biti le nekdo, ki stoji ob mizi in preverja, ali otrok pravilno drži čopič.

Želim jih nekaj naučiti. Želim, da pri svojem ustvarjanju napredujejo.

A prav tako pomembno mi je, kako se ob tem počutijo.

Kaj bi si želela, da nekoč odnesejo s seboj?

Seveda bom vesela, če se naučijo risati in slikati.

Še bolj pa bom vesela, če bodo s seboj odnesli še kaj drugega.

Zadovoljstvo s tem, kar so sami ustvarili.

Prijateljstvo.

Razumevanje.

Pogum, da nekaj poskusijo.

In predvsem zavedanje, da ni treba, da je vse popolno, in da napaka ne pomeni konca.

Morda jo bomo popravili.

Morda jo bomo preslikali.

In morda bo iz nje na koncu nastalo nekaj še boljšega, kot smo sprva načrtovali.

In ko se ozrem nazaj, je v tem pravzaprav nekaj precej zabavnega.

Tečaji naj bi sprva le zapolnili obdobje, ko okoli slik zavlada tišina.

Danes pa bi bilo brez tega otroškega smeha, barv, risbic, objemov in našega skupnega ustvarjanja v mojem ateljeju že preveč tiho.