Ko slika potrebuje svoj čas. Zgodba o vrnitvi k nedokončanemu platnu

Vsaka slika ne nastane v nekaj dneh. Nekatere potrebujejo tedne, druge mesece. In včasih je najboljše, kar lahko storimo za že začeto platno, preprosto to, da ga za nekaj časa odložimo.

Slika, ki je začela nastajati že marca

Ko sem marca prvič stopila pred to platno, sem imela določeno predstavo. Vedela sem, v katero smer želim iti, katere barve uporabiti in kakšno vzdušje bi rada ujela.

A slikanje ni vedno premočrtna pot od prve poteze s čopičem do dokončane slike.

Včasih se predstava med ustvarjanjem spreminja. Ena plast prekrije drugo, nekatere podrobnosti izginejo, druge pa dobijo prostor, da pridejo do izraza. Slika se postopoma spreminja in včasih preseneti celo samega avtorja.

In prav to se je zgodilo tudi tokrat.

Prišel je trenutek, ko sem začutila, da sliki nekaj manjka. Nisem bila prepričana, kaj natanko je to. Lahko bi nadaljevala, dodajala nove barve in jo poskušala za vsako ceno dokončati.

A odločila sem se drugače.

Odložila sem čopiče in pustila sliko počivati.

Tudi nedokončana slika ima v ateljeju svoje mesto

Morda si kdo predstavlja, da slikar stoji pred platnom, ima jasno vizijo in v nekaj urah ustvari dokončano delo.

Resničnost je navadno nekoliko drugačna.

V mojem ateljeju slike nastajajo na različne načine. Nekatere slikam z neizmerno energijo in skoraj brez premora. Pri drugih potrebujem odmik, da jih lahko pogledam z novimi očmi.

In prav ta odmik je včasih pomembnejši od dodatnih ur s paleto v roki.

V mesecih, ko je ta slika čakala, sem delala po drugih naročilih, se posvečala lastnim projektom in likovnim tečajem. Vsaka nova slika, vsaka izkušnja in vsako srečanje mi prinesejo nekaj novega.

Človek se namreč nenehno razvija. In z njim se spreminja tudi njegovo ustvarjanje.

Tisto, česar marca na platnu nisem videla, oktobra nenadoma lahko vidim.

Vrnitev k čopičem z novo energijo

Po nekaj mesecih sem se odločila vrniti k sliki.

In bilo je nenavadno. Stala sem pred istim platnom, gledala iste barve, a sem sliko nenadoma doživljala povsem drugače.

Začela sem spreminjati posamezne dele, poglabljati kontraste in iskati ravnovesje med izrazitimi potezami in nežnejšimi podrobnostmi.

Slika postopoma dobiva dodatno globino in značaj. Čakajo jo še zlati poudarki, ki naj bi poudarili njeno vzdušje in ji dodali svetlobo.

Prav zlato pri svojem ustvarjanju rada uporabljam. Sliko lahko preobrazi glede na to, od kod nanjo pada svetloba, in ji doda povsem novo razsežnost.

A tokrat ne želim ničesar prehitevati.

Želim, da ima vsaka naslednja poteza svoje mesto.

Abstraktno slikarstvo ni le stvar barv

Pri abstraktni umetnosti me očara predvsem svoboda.

Gledalcu mi ni treba natančno povedati, kaj naj vidi na sliki. Vsak lahko v njej najde nekaj svojega. Nekdo zaznava energijo barv, drugi gibanje, čustva ali spomine.

In prav v tem je zame čar izvirnih abstraktnih slik.

Sliki ni treba pripovedovati ene same zgodbe. Lahko jih pripoveduje toliko, kolikor ljudi se ustavi pred njo.

Pri slikanju pogosto delam intuitivno. Seveda razmišljam o kompoziciji, barvah in celotnem vtisu, obenem pa dopuščam prostor trenutku.

Včasih najzanimivejša podrobnost nastane prav takrat, ko neham vse tako skrbno načrtovati.

Kdaj je slika pravzaprav končana?

To je vprašanje, na katero po mojem ni preprostega odgovora.

Je slika končana takrat, ko je vse platno prekrito z barvo? Ko ni več prostora za še eno potezo? Ali takrat, ko jo pogledam in začutim, da ne potrebuje prav ničesar več?

Zame je to predvsem tisti zadnji občutek.

Slika je dokončana takrat, ko na njej ne čutim več potrebe po kakršni koli spremembi.

Včasih do tega pridem hitro. Drugič je potrebnih več poskusov, sprememb in vračanj.

In naučila sem se sprejeti tudi to, da ni treba, da je vse končano takoj.

Dandanes imamo pogosto občutek, da moramo nenehno nekaj dokončevati, objavljati in se pomikati naprej. A ustvarjalnost ne deluje po koledarju.

Včasih potrebuje čas. In včasih tudi malo tišine.

Vsaka slika je delček moje zgodbe

Ko danes gledam to nedokončano platno, v njem ne vidim več le slike, ki sem jo začela slikati marca.

V njem vidim tudi vse, kar se je v teh nekaj mesecih spremenilo.

Nove izkušnje, nove zamisli in drugačen pogled na lastno ustvarjanje.

In morda sem prav zato vesela, da je takrat nisem dokončala za vsako ceno.

Danes namreč nastaja nekoliko drugačna slika, kot sem si jo sprva predstavljala.

In to je pri umetnosti lepo.

Včasih nam namreč ni treba začeti znova. Dovolj je, da se vrnemo k temu, kar smo nekoč odložili, in na to pogledamo z drugimi očmi.

Slika za zdaj še nastaja. Ko bo prišel njen čas, vam jo bom predstavila v celoti.

Do takrat vam bom z veseljem omogočila vpogled v proces njenega nastajanja.

Ker je tudi pot do dokončane slike vredna pripovedi.

Z ljubeznijo do umetnosti,

Kristýna Smetanová
Slikarka in ustanoviteljica Ateljeja Kristýne Smetanove