Ples me je počakal

Kdor me pozna, ve, da se moje življenje že nekaj let vrti predvsem okoli slikanja. Slike, čopiči, platna in barve so del mojega vsakdanjega sveta. Le malokdo pa ve, da sem že dolgo pred tem imela velike sanje.

Ples.

Že v mladih letih sem oboževala vzdušje na plesnih tečajih. Glasbo, lepe obleke, energijo ljudi okoli sebe in tisti občutek, ko človek za trenutek odklopi misli in se prepusti ritmu. Opravila sem začetne in nadaljevalne plesne tečaje ter se veselila nadaljnje plesne poti.

Ko zdravje spremeni načrte

Potem je prišlo življenjsko obdobje, ki si ga nisem izbrala.

Operacije nog so mi onemogočile nadaljevati s tem, kar sem imela rada. Namesto z novimi plesnimi koraki sem se ukvarjala s povsem drugimi stvarmi. Sanje o plesu sem zato odrinila na stran in postopoma sprejela, da se k njemu morda nikoli več ne bom vrnila.

Takrat nisem slutila, kako dolgo bo trajal moj premor.

Življenje je teklo naprej

Leta so minevala.

Prišli so služba, družina, otroci, skrbi in radosti vsakdanjega življenja. Tako kot mnoge ženske sem večino časa posvečala ljudem okoli sebe. Ples ni izginil, le umaknil se je v ozadje.

Kljub temu me je občasno spomnil nase. Dovolj je bila pesem na radiu, plesni nastop na televiziji ali spomin na obdobje, ko sem večere preživljala na plesišču.

Nekje v meni je še vedno ostajal.

Vrnitev, ki je nisem pričakovala

Po letih se je pojavila priložnost za vrnitev.

Negotovost se je mešala z navdušenjem. Spraševala sem se, ali se bom še spomnila korakov, ali se bom ujela z drugimi in ali bom v plesu uživala tako kot nekoč.

Odgovor je prišel zelo hitro.

Dovolj je bilo nekaj treningov.

Glasba je igrala, telo se je gibalo in zavedela sem se, kako zelo sem pogrešala ples.

Nenadoma ni šlo več za starost ali za to, koliko let je minilo. Pomemben je bil občutek veselja, ki sem ga znova našla.

Več kot le ples

Danes mi ples ne pomeni le koreografije ali nastopa.

Prinaša mi energijo, nova doživetja in trenutke, ko misli povsem odklopim. Obožujem vzdušje na treningih, skupni smeh in podporo žensk, ki jih druži ista strast.

Vsak nastop me spomni, da je nekatere sanje vredno obuditi, tudi če smo jih za dolgo časa odložili.

Nikoli ni prepozno

Danes stojim na plesišču v kostumu in se smehljam.

Ne zato, ker bi bilo vse popolno.

Smehljam se zato, ker sem si izpolnila nekaj, za kar sem dolga leta mislila, da ne bo več del mojega življenja.

K plesu se nisem vrnila pri dvajsetih.

Nekaj let so mi vzele zdravstvene težave in operacije nog.

Na plesišče sem se vrnila precej pozneje, kot sem si predstavljala v mladosti.

Danes pa ne razmišljam več o tem, kaj bi lahko bilo.

Veselim se tega, kar je zdaj.

Če tudi vi v sebi nosite sanje, ki ste jih morali odložiti, ne obupajte nad njimi samo zato, ker je minil čas.

Življenje nas včasih odpelje drugam, kot smo načrtovali.

Pa vendar nas včasih po letih pripelje prav tja, kjer smo si od nekdaj želeli biti. 🤎