Spet v ateljeju. In z glavo, polno novih idej

Počitnic je konec. In kot vsako leto imam občutek, da so minile nekam sumljivo hitro.

Poletje, izleti, dopust, dnevi brez budilke in nenehnega gledanja na uro … in nenadoma spet pripravljamo šolsko torbo, se pripravljamo na vrtec in obšolske dejavnosti ter se vsi poskušamo spomniti, kakšen je pravzaprav bil naš običajni ritem.

Vašík se bo letos poleg tega učil sam voziti domov, Toník ima svoj vrtčevski ritem, tu pa so še obšolske dejavnosti, družina in vse tiste vsakodnevne obveznosti.

In nekje vmes sem seveda še jaz s svojim ateljejem. 😊

Tako se zdaj doma vse počasi postavlja na svoje mesto.

Jaz pa se vračam.

Nazaj v atelje. 🤎

Poletje brez slikanja? Pri meni to verjetno sploh ne gre

Čeprav sem se med počitnicami poskušala posvetiti predvsem družini in otrokom, moje poletje nikakor ni minilo povsem brez dela.

Tudi med počitnicami sem imela nekaj naročil. Med našimi poletnimi načrti sem se tako vračala k čopičem, svinčnikom in nedokončanemu delu.

Nekaj mi je uspelo dokončati, druge slike me čakajo prav zdaj, nekaj naročil pa moram dokončati v kratkem.

Poleti pa delam povsem drugače kot med šolskim letom. Nimam ustaljenega ritma in ga pravzaprav niti nočem imeti.

Moje delo se že dolgo prilagaja družini in otrokom. Ne družina mojemu delu.

Včasih je to kar precejšen logistični zalogaj, a prav tako si želim.

Zdaj je prišel september in z njim čas, ko spet odpiram rokovnik, načrtujem, zapisujem, črtam, prestavljam … in počasi ugotavljam, kaj vse bi pravzaprav morala stlačiti v tistih nekaj ur, ko sta otroka v šoli in vrtcu. 😊

Zdaj predvsem usklajujem termine tečajev

Ena prvih stvari, s katerimi se zdaj ukvarjam, so tečaji slikanja in risanja za otroke.

Postopoma pišem staršem otrok, ki so k meni prihajali že v prejšnjem šolskem letu, in preverjam, kdaj imajo letos čas.

Nekaterim je urnik ostal podoben, drugim se je povsem spremenil. Dodale so se nove obšolske dejavnosti, drugačen čas konca pouka, podaljšano bivanje in druge obveznosti.

In zdaj poskušam vse to uskladiti.

Moj vsakoletni septembrski Tetris. 😊

Hkrati se mi je poleti oglasilo veliko novih interesentov za tečaje, česar sem neizmerno vesela.

Če ste torej med tistimi, ki ste mi že pisali in še čakate na konkreten termin, nisem pozabila na vas. 🤎

Prosim vas le še za malce potrpežljivosti.

Najprej moram preveriti, kdaj imajo čas otroci, ki so že prihajali k meni, in sestaviti posamezne skupinice. Glede na prosta mesta se bom nato postopoma oglašala tudi novim interesentom.

Že zdaj se zelo veselim, da bo atelje spet poln slikarskih stojal, barv, čopičev, klepeta in tistega čudovitega ustvarjalnega nereda.

Tišina v ateljeju je sicer včasih prijetna …

a ko je poln otrok in ustvarjanja, ima povsem drugačno energijo. 🤎

Naročila, slike in spet nekaj časa za lastno ustvarjanje

Ob tečajih se seveda vračam tudi k svojemu delu.

Pred menoj so naročila, ki jih moram dokončati, druge dogovorjene slike in seveda tudi moje lastne zamisli.

In teh imam kot vedno več kot časa. 😊

Včasih si rečem, da bi potrebovala še en atelje, še en par rok in po možnosti še nekaj dodatnih ur na dan.

A morda prav to spada k ustvarjanju.

Kakšna zamisel pride in mora takoj na plano. Drugo človek nosi v glavi več mesecev. Potem pa so tu še takšne, ki se počasi spreminjajo v nekaj veliko večjega.

Prav eno takšno zdaj nosim v glavi tudi jaz.

Pripravljam nekaj novega

Ob tečajih, naročilih in lastnem ustvarjanju namreč pripravljam tudi nov projekt.

Zame je zelo oseben in že nekaj časa postopoma nastaja v meni.

Za zdaj o njem še ne želim razkriti čisto vsega. Ne zato, ker bi vas želela držati v napetosti. 😊

Nekatere stvari po mojem najprej potrebujejo svojo obliko, preden jih človek deli s svetom.

Lahko pa razkrijem, da bo povezan s tistim, kar mi je pri ustvarjanju verjetno najbližje.

S slikami, ljudmi, njihovimi zgodbami in spomini, ki jih ne želimo pustiti izginiti.

To je zamisel, ki mi je resnično blizu. Če mi uspe vanjo prenesti vse, kar imam zdaj v glavi in srcu, verjamem, da bo iz nje nastalo nekaj lepega.

Ko bo pravi čas, vam bom o projektu zagotovo povedala še veliko več. 🤎

Čaka pa nas še Majorka

Vsaj tukaj na blogu. 😊

O našem letošnjem dopustu bo namreč zagotovo nastal samostojen članek.

Tokrat poleg tega ni šlo za čisto običajen družinski dopust.

Naša fanta namreč sploh nista vedela, da bomo leteli na Majorko.

Ves čas smo to pred njima skrivali kot presenečenje.

Kako smo si vse skupaj zamislili, kaj sta fanta mislila, da se bo dogajalo, kdaj sta ugotovila, da nekam gremo, kdaj sta izvedela, kam, in kakšen je bil njun odziv, pa bom prihranila za posebno zgodbo.

Ker si ta zgodba vsekakor zasluži svoj članek. 😊

Napisala vam bom tudi, kako je bilo na Mallorci z otroki, kaj nas je presenetilo, kaj nam je priraslo k srcu in kaj morda ni šlo povsem po naših pričakovanjih.

In seveda tudi, ali bi se tja še kdaj vrnili.

Majhen namig?

Bi se. 🤎

September je zame nekakšen drugi januar

V zadnjih letih se vse bolj zavedam, da se zame novo leto ne začne le prvega januarja.

Drugo malo »novo leto« vedno pride septembra.

Otroci se vrnejo v šolo in vrtec, na hladilniku se pojavijo novi urniki, začnejo se obšolske dejavnosti in zjutraj spet zvoni budilka. Rokovnik, ki je bil čez poletje nekoliko bolj prazen, se nenadoma začne hitro polniti.

Ob vsem tem se tudi sama vračam v svoj ustaljeni ritem.

Spet se bodo začeli tečaji, čakajo me naročila, postopoma pa se želim lotiti tudi novih slik.

Ob tem pripravljam svoj novi projekt, rada bi spet več pisala tukaj na spletni strani, v glavi pa imam še veliko drugih zamisli. Pri nekaterih še sama ne vem, kam me bodo na koncu pripeljale.

In pravzaprav se vsega tega veselim.

Ni mi treba že v prvem septembrskem tednu do potankosti načrtovati celotnega prihodnjega leta.

Dovolj je, da spet najdem svoj ritem.

Odpeljem otroke tja, kamor morajo iti, odprem vrata ateljeja, si skuham kavo in vzamem čopič v roke.

In nadaljujem tam, kjer sem pred poletjem končala.

Tako, spet sem nazaj. 🤎

In res me zanima, kaj vse bo v prihodnjem šolskem letu nastalo v mojem ateljeju.

Kristýna