Včasih imam občutek, da so portreti in abstrakcije dva povsem različna svetova.
Pa vendar imam oba enako rada 🤎
Pravkar sem odposlala večje naročilo portretov.
Sliko, na kateri so bili 4 ljudje in en kuža 🐾
Ker pa gre za darilo, vam je za zdaj žal še ne morem pokazati. Se pa že zdaj veselim, da jo bom junija končno lahko razkrila.
Vsak portret je zame veliko potovanje.
Veliko ljudi vidi le končno sliko, ne pa tudi vseh tistih desetin ur, ki stojijo za njo. Tišine v ateljeju. Nenehne zbranosti. Opazovanja podrobnosti. Razmišljanja o vsaki senci, izrazu oči ali drobni spremembi na obrazu.
Pri portretih si človek ne more kar tako »odpočiti«.
Z mislimi morate biti ves čas prisotni. Nenehno preverjate razmerja, podobnost, čustva. In včasih je dovolj milimeter, pa je izraz človeka povsem drugačen.
Morda so prav zato portreti zame tako psihično zahtevni.
A hkrati čudoviti. Ker vem, da pogosto slikam nekoga, ki ga ima nekdo resnično rad. Včasih nastanejo kot presenečenje. Včasih kot spomin. In včasih kot darilo, ki ima neizmerno vrednost predvsem zaradi čustev.
In neizmerno cenim, da mi ljudje zaupajo ustvarjanje nečesa takšnega.
Ko pa takšno naročilo dokončam, se običajno povsem samodejno pojavi nekaj…
Želja, da bi pobegnila nazaj k abstrakciji ✨
In prav to se dogaja zdaj.
Na slikarskem stojalu imam že pripravljeni dve novi abstrakciji in se ju morda veselim še bolj kot dopusta 😄
Obe bosta v zemeljskih tonih. Veliko teksture, plasti, gibanja, čustev. Takšni sliki, ki nastajata bolj po občutku kot po načrtu.
Obožujem trenutek, ko stojim pred čistim platnom in pravzaprav še sama ne vem, kaj natanko bo nastalo.
Samo čutim barve, razpoloženje in energijo, ki jo moram vnesti v sliko.
In veste kaj?
Imam občutek, da bosta ti novi sliki resnično posebni 🤎
Morda prav zato, ker nastajata po dolgih urah natančnosti, podrobnosti in zbranosti.
Abstrakcija je potem zame nekakšna posebna vrnitev k svobodi. K čustvom. K sami sebi.
In že komaj čakam, da vam začnem kazati prve utrinke tega ustvarjanja





