Nova slika Kar ostaja

Včasih domov ne prinesemo le fotografij

Letos sem prvič v življenju obiskala kraj, ki me je povsem prevzel. To ni kraj, kamor bi se želela vračati vsako leto. Pravzaprav niti ne vem, ali se bom tja še kdaj vrnila.

A občutek, ki sem ga tam doživela, je ostal v meni.

In prav tega sem skušala prenesti na platno.

Ni mi šlo za natančno podobo. Niti za popoln prikaz vsake podrobnosti. Šlo mi je za vzdušje. Za spomin. Za tisti posebni trenutek, ko stojite na kraju, ki ste ga stokrat videli na fotografijah, v resnici pa se vas dotakne povsem drugače.

Nekaterih krajev preprosto ni mogoče opisati.

Treba jih je doživeti.

Ko slika vodi slikarja

Ko sem začela slikati, sploh nisem vedela, kakšna bo slika. Prepustila sem se intuiciji. Dodajala sem plasti, jih odvzemala, se vračala k njim in jih znova prekrivala. Bila je ena tistih slik, ki same določajo svojo smer.

Jaz pa sem jim le sledila.

Morda me prav zato njen zaključek tako veseli.

Danes je prišla na vrsto zadnja poteza s čopičem in nazadnje še podpis. Ta trenutek imam vedno rada. V njem so veselje, olajšanje in kanček nostalgije. Nekaj dni vsak dan živite s sliko, razmišljate o njej, se vračate k njej, nato pa nenadoma pride trenutek, ko veste, da ni več kaj dodati.

Končana je.

Slika, ki išče svojo zgodbo

Tokrat je zame posebna še zaradi nečesa.

Na voljo bo za nakup.

In verjamem, da bo nekoč našla svojega človeka.

Morda nekoga, ki sanja o tem, da bi nekoč obiskal ta kraj. Morda nekoga, ki jo bo kupil kot opomnik na svoje sanje in pot, ki ga šele čaka.

In morda nekoga, ki je tam že bil.

Nekoga, ki se bo ob pogledu na sliko spomnil vzdušja, ki ga je doživel, mestnih luči in občutkov, ki jih ni mogoče fotografirati, a ostanejo v človeku še dolgo po vrnitvi domov.

Ker včasih ne kupujemo le slike.

Kupujemo spomin.

Ali sanje.

Prepoznate, za kateri kraj gre?

Zdaj pa me zanima, kaj menite vi.

Ali po podrobnostih na fotografijah prepoznate kraj, ki me je navdihnil?

Namignem vam le eno.

Letos sem bila tam prvič. A se ga kljub temu še vedno spominjam.

Ker se nekatera potovanja končajo.

A tisto najpomembnejše po njih ostane.