Zakaj ravno Dubaj

Slika, ki jo je navdihnil Dubaj, predvsem pa življenje

Nekateri kraji nas presenetijo.

Ne zato, ker so lepi ali slavni. Presenetijo nas s tem, da v nas nekaj prebudijo.

Prav tako je name vplival Dubaj.

Ob omembi Dubaja si večina ljudi predstavlja razkošje, nebotičnike in svet, poln blišča. Jaz pa sem tam videla nekaj drugega. Nasprotja. Kraj, kjer drug ob drugem obstajata preteklost in prihodnost. Mir in vrvež. Puščava in mesto. Sanje in resničnost.

Prav iz teh občutkov je nastala slika Kar ostaja.

Ne gre za Dubaj

Morda zveni nenavadno, a ta slika pravzaprav ne govori o Dubaju.

Pripoveduje o tem, kaj odnesemo s seboj iz različnih krajev.

Včasih obiščemo kraj, ki nas spomni, da v življenju niso pomembni le cilji, temveč tudi pot do njih. Za vsako zgradbo, uspehom ali uresničenimi sanjami namreč stojijo čas, pogum in potrpežljivost.

Prav ta občutek sem želela prenesti v sliko.

Vsak bo v njej videl nekaj drugega

Pri abstraktnem ustvarjanju imam najraje prav to, da dopušča prostor lastni zgodbi.

Nekdo bo v sliki odkril spomin na potovanja.

Drugi sanje o kraju, ki bi ga nekoč rad obiskal.

Za nekoga bo opomnik, da tudi na videz nemogoče stvari nastajajo korak za korakom.

Spet kdo drug bo v njej morda videl povsem drugačen pomen.

In prav je tako.

Umetnosti namreč ni treba vsega pojasnjevati. Včasih je dovolj, da vzbudi občutek.

Kaj pravzaprav ostaja?

Kraji se spreminjajo.

Ljudje prihajajo in odhajajo.

Čas teče naprej.

Kljub temu obstajajo trenutki, ki v nas ostanejo veliko dlje, kot bi pričakovali.

Prav o njih pripoveduje ta slika.

Ne govori o določenem mestu niti o enem samem potovanju.

Govori o spominih, občutkih in sanjah, ki jih nosimo s seboj ne glede na to, kje smo v tem trenutku.

Slika »Kar ostaja« je izvirna akrilna slika velikosti 70 × 50 cm.

Morda bo nagovorila nekoga, ki obožuje Dubaj. Koga drugega bo pritegnila kot spomin na sanjski kraj. Morda pa bo kdo v njej našel svojo zgodbo.