Spet sem tu. Nov atelje, novi tečaji in glava, polna zamisli

Spet se oglašam. Po poletju, počitnicah in nekoliko drugačnem ritmu sem spet s polno paro nazaj pri delu. Letos pa je ta vrnitev še nekoliko zanimivejša. Doma imamo že šolarja in predšolskega otroka, zato september pri nas nikakor ne pomeni počasnega in mirnega začetka. 😄

Zjutraj šola, vrtec, malice, torbe in vse tiste vsakdanje obveznosti. Popoldne otroci, interesne dejavnosti, domače naloge in družinski vrvež. Vmes pa moj atelje, tečaji, stranke, slike in zamisli, ki se seveda najraje porodijo prav takrat, ko bi morala razmišljati o nečem čisto drugem.

Skratka, običajen vrtiljak.

In veste kaj? Pravzaprav natanko tak, kot ga imam rada.

Po počitnicah sem se vrnitve v atelje res veselila. Pogrešala sem vonj barv, pripravljena platna, čopiče, otroke, ki sedijo za mizami, njihova vprašanja in včasih povsem nepričakovane zamisli.

Prav tako sem se veselila trenutkov, ko bom tu ostala čisto sama. Zavrtela si bom glasbo, vzela v roke čopič in spet nekaj časa samo slikala.

Letos pa vrnitev prinaša še eno veliko novost.

Atelje je dobil novo podobo

Že nekaj časa sem čutila, da potrebujem spremembo. Nisem želela iskati večjega prostora ali druge lokacije. Potrebovala sem, da moj sedanji atelje začne delovati nekoliko drugače.

Kdor me pozna, verjetno ve, da se takrat, ko se nečesa lotim, le redko ustavim pri premiku ene mize. 😄

In tako se je selilo, prestavljalo, razvrščalo, pospravljalo, snovalo … in potem seveda spet prestavljalo.

Glavni cilj je bil pridobiti več prostora za samo ustvarjanje. Pomembno mi je, da lahko tu dobro delam sama, hkrati pa imajo dovolj prostora tudi otroci, ki k meni prihajajo na likovne tečaje.

In rezultat?

Obožujem ta prostor. ❤️

Atelje zdaj deluje bolj zračno, čistejše in veliko prijetnejše. Nenadoma imam občutek, da je v njem lažje dihati. Otroci imajo svoj prostor za delo, vse ima več smisla in tu se dobro počutim ne le pri vodenju tečajev, temveč predvsem pri lastnem ustvarjanju.

Pa vendar je to še vedno isti atelje.

Le nekoliko drugačen.

Sedim tu, gledam okoli sebe in si rečem: Ja. Natanko tako sem si želela.

Morda se zdi, da gre le za spremembo prostora, a okolje, v katerem človek ustvarja, mi pomeni izjemno veliko. Potrebujem prostor, v katerem se dobro počutim. Kjer lahko naredim nered, razpostavim barve, pustim nedokončano platno in se naslednji dan spet vrnem k njemu.

Atelje zame nikoli ni bil le soba, kamor hodim delat.

Je del mojega sveta.

In zdaj imam občutek, da še nekoliko bolj odraža to, kje sem trenutno sama in v katero smer želim razvijati svoje delo.

Novo šolsko leto, novi otroci in nove zgodbe

Z začetkom šolskega leta so se seveda znova začeli tudi moji likovni tečaji za otroke.

Nekatere otroke že dobro poznam in se po počitnicah vračajo k meni. Tega sem zelo vesela. Lahko spremljam, kako postopoma napredujejo, kaj jih je začelo veseliti, na katerih področjih so postali samozavestnejši in kako se spreminja njihovo lastno ustvarjanje.

Poleg znanih obrazov letos pozdravljam tudi nove male likovne ustvarjalce.

Vsak pride povsem drugačen.

Nekdo takoj plane po barvah in bi najraje že na prvi uri preizkusil vse, kar najde v ateljeju. Drugi potrebuje nekaj časa, da se razgleda in pridobi samozavest.

In prav ta raznolikost me pri delu z otroki tako navdušuje.

Ne želim, da bi otroci prišli na likovni tečaj in na koncu vsi odšli z enako sliko.

Učim jih dela z barvo, kompozicijo, različnimi materiali in likovnimi tehnikami. Hkrati se trudim vsakemu pustiti dovolj prostora za lastne zamisli in lasten izraz.

Lahko preizkušajo, iščejo in eksperimentirajo. Prav nič hudega ni, če kaj ne uspe. Prav iz takšne navidezne napake namreč včasih nastane najboljši del celotne slike.

Pri nekaterih urah je naloga bolj določena, drugič otroci dobijo le temo ali nekaj pogojev, ostalo pa prepustim njihovi domišljiji.

Zame namreč ni najpomembnejša popolno naslikana slika.

Veliko bolj me razveselijo trenutki, ko otrok neha vsaki dve minuti preverjati, ali nekaj dela »prav«, in začne preprosto ustvarjati.

Brez strahu, da bo naredil napako.

Ker je po mojem prav v tem bistvo umetnosti.

Otroški tečaji so trenutno ZASEDENI

Neizmerno sem vesela, da imajo vsa mesta na rednih otroških tečajih že svoje male umetnike. ❤️

Ko sem začela voditi tečaje, si niti predstavljala nisem, kako velik del mojega dela bodo nekoč postali. Danes so okoli mene otroci, ki se redno vračajo, prihajajo njihovi bratje in sestre, pojavljajo se novi obrazi in prosta mesta postopoma izginjajo.

To mi prinaša veliko veselja, hkrati pa tudi odgovornost.

Ne želim nenehno povečevati skupin samo zato, da bi lahko sprejela še več otrok.

Pomembno mi je, da se lahko vsakemu zares posvetim. Videti moram, kaj otrok trenutno ustvarja, imeti dovolj prostora, da mu pomagam, in postopoma ugotoviti, kaj mu ustreza, kaj ga veseli in kje potrebuje nekaj podpore.

Zato zdaj pri rednih otroških tečajih razglašam ZAPRTJE VPISA.

To pa nikakor ne pomeni, da se vrata ateljeja za druge zainteresirane zapirajo.

Prav nasprotno. 😊

Pripravljam tečaje in delavnice ob koncih tedna

Vem, da redni tečaj med tednom ne ustreza vsakomur. Nekateri imajo druge krožke, drugi se vozijo od daleč, za nekatere zainteresirane pa preprosto ni bilo več prostega mesta.

Zato želim med letom postopoma razpisovati tudi enkratne likovne tečaje in delavnice ob koncih tedna.

In tu mi seveda misli spet delajo s polno paro. 😄

Imam kar nekaj zamisli, kaj vse bi rada pripravila. Mikajo me različne tehnike, tematska srečanja in tečaji, na katerih si vsak ustvari svojo sliko od začetka do konca.

Ne želim, da bi šlo le za dve uri z barvami.

Rada bi, da bi imela vsaka delavnica svoje vzdušje in da bi ljudje z nje odnesli ne le svoj izdelek, temveč tudi doživetje ustvarjanja.

Konkretne termine bom postopoma objavljala tukaj na spletni strani in seveda tudi na svojih družbenih omrežjih.

Če torej za vas ni bilo mesta na rednem tečaju, me vsekakor spremljajte še naprej. Priložnosti za obisk mojega ateljeja bo še dovolj. 🎨

In nekje med vsem tem sem še vedno predvsem slikarka

Tečaji so velik in lep del mojega dela.

Pri delu z otroki uživam. Obožujem njihovo neposrednost, domišljijo in način razmišljanja o ustvarjanju. Včasih najdejo rešitev, na katero sama sploh ne bi pomislila.

A ob vsem tem že čutim neizmerno željo, da bi spet stala pred svojim platnom.

Brez navodil.

Brez razlaganja.

Samo jaz, barve, glasba, čopiči in slika, za katero morda na začetku niti sama ne vem natančno, kam me bo pripeljala.

V mislih že imam nove slike.

Za nekatere imam precej jasno predstavo. Pri drugih za zdaj obstaja le barva, vzdušje, občutek ali droben utrinek nečesa, kar bi rada prenesla na platno.

Druge pa bodo morda nastale povsem spontano šele takrat, ko bom vzela čopič v roke.

Prav tega obdobja se zdaj res veselim.

Trenutkov, ko bo po koncu tečajev atelje potihnil, si bom zavrtela glasbo in bom imela pred seboj spet svoje platno.

Postopoma bodo tu začele nastajati nove slike in nove zgodbe.

Tudi sama sem radovedna, kam me bo tokrat popeljalo moje ustvarjanje.

Tudi moje ustvarjanje se nenehno spreminja

Ko se ozrem nekaj let nazaj, vidim, kako dolgo pot sem prehodila.

Nekaterih stvari, ki so me nekoč veselile, danes ne čutim več enako. Nasprotno, začenjajo me privlačiti teme, barve ali načini dela, ki se jih pred nekaj leti morda sploh ne bi lotila.

In mislim, da je tako prav.

Ne želim ves čas slikati enako samo zato, ker je nekaj delovalo ali je bilo ljudem všeč.

Moram iskati.

Preizkušati.

Včasih kaj pokvariti in začeti znova.

Prav to me pri slikanju veseli. Nikoli nimam občutka, da sem se že vsega naučila in bom zdaj le še nenehno ponavljala isti postopek.

Vsaka slika me lahko s čim preseneti.

In upam, da bo tako tudi ostalo.

Torej ja … spet sem tu

S šolarjem in predšolskim otrokom.

Z rokovnikom, v katerem spet pošteno zmanjkuje prostora. 😄

Na tečajih me obdajajo novi otroci in znani obrazi, ki so se vrnili po počitnicah. Čakajo me lastno ustvarjanje, delo za naročnike, delavnice ob koncih tedna in seveda vse tiste zamisli, ki se mi sproti porajajo v glavi.

Ob vsem tem je tu še moj prenovljeni atelje, ki me neizmerno veseli.

Vse skupaj je malce kaotično.

A to je moj kaos. ❤️

Včasih imam občutek, da sem lahko v enem samem dnevu mama, voznica, mentorica, organizatorka, čistilka, fotografinja, računovodkinja in opravljam še nekaj drugih poklicev, za katere sploh nisem vedela, da jih obvladam. 😄

A nekje med vsem tem sem še vedno predvsem slikarka.

Ko potem pridem v atelje, vzamem čopič v roke in se ozrem okoli sebe, se vse spet postavi na svoje mesto.

Atelje čaka na novo ustvarjanje. Otroci se vračajo k mizam, čopiče in barve imamo pri roki, prazna platna pa čakajo na svoje nove zgodbe.

In res sem radovedna, kaj vse bo nastalo v prihodnjih mesecih.

Torej dobrodošli spet z menoj v ateljeju. ❤️