Če bi mi kdo pred nekaj leti rekel, da bom imela svoj atelje, poučevala otroke in odrasle, prodajala svoje slike ter se preživljala s tem, kar ustvarim z lastnimi rokami, bi se mu verjetno nasmejala.

Ne zato, ker si tega ne bi želela. Takrat si preprosto sploh nisem znala predstavljati, da bi kaj takega zmogla.

In veste kaj?

Tudi danes nimam občutka, da zmorem vse. Le da zdaj vem, da s tem ni prav nič narobe.

Čakati, da bom dovolj dobra

Portrete sem začela risati leta 2018. Leto pozneje je prišel akril.

Nisem imela popolno opremljenega ateljeja, dolgoletnih izkušenj, premišljene blagovne znamke niti poslovnega načrta na desetih straneh.

Preprosto sem začela.

Seveda so prišli dvomi. Je to dovolj dobro? Bo komu všeč? Bo sploh kdo kupil mojo sliko? Bom nekoč znala kaj predati tudi drugim?

Mislim, da si podobna vprašanja zastavlja veliko ljudi. Če pa bi čakala, da vsi izginejo, verjetno ne bi nikoli začela.

Prva slika ni bila najboljša

Ko danes pogledam nekatera svoja starejša dela, bi marsikaj naredila povsem drugače.

In to je dobro.

Prav zaradi tega vidim, kako zelo sem v teh letih napredovala.

Pogosto čakamo na popolnost in šele nato želimo svoje delo pokazati svetu. Toda nihče ne začne kot profesionalec.

Za vsako sliko na moji spletni strani ali družbenih omrežjih stojijo ure dela, neuspešni poskusi, predelave, jeza in veselje.

Včasih me je zamikalo, da bi celo platno obrnila proti steni in ga nikoli več pogledala. 😄 Na koncu sem se vseeno vrnila k njemu.

In nenadoma je prišel lasten atelje

Poleti 2024 sem naredila še en velik korak.

Odprla sem svoj atelje.

Nenadoma sem imela prostor ne le zase in za svoje slike, temveč tudi za druge ljudi. Sem so začeli prihajati otroci, ki želijo risati in slikati, pa tudi odrasli, ki si želijo ob ustvarjanju za trenutek oddahniti od vsakdana.

Z novo izkušnjo so seveda prišli tudi dvomi.

Bom zmogla? Jim bom znala kaj predati? In predvsem – bodo z mano sploh uživali?

Sčasoma sem ugotovila, da me prav ta del mojega dela veseli morda še bolj, kot sem pričakovala.

Poleg tega me je veliko naučil.

Otroci ne čakajo, da bodo pripravljeni

To pri njih obožujem.

Otroku daste platno, čopič in barve in največkrat se ne začne spraševati, ali bo ustvaril popolno sliko.

Vzame čopič in začne.

Brez zadržkov zmeša barve, ki jih sama niti ne bi pomislila združiti. Ko mu kaj ne uspe, vzame drugo barvo, kaj preslika in nadaljuje.

Odrasli pogosto ravnamo ravno obratno.

Najprej vse analiziramo. Potem začnemo dvomiti in nazadnje čakamo na pravi trenutek.

Toda ta včasih sploh ne pride.

Podjetništvo me je naučilo povsem istega

Samostojno delo je lahko od zunaj videti čudovito.

Slike, atelje, tečaji, fotografiranje ali družbena omrežja so le en del mojega podjetništva.

Poleg tega skrbim za račune, administracijo, spletno stran, komunikacijo s strankami, naročila, trženje in milijon drugih stvari.

Večino sem se morala naučiti sproti in še vedno se učim česa novega.

Nekatere zamisli delujejo odlično, druge pa se končajo s popolnim polomom. Ko kaj ne deluje, to spremenim in poskusim drugo pot.

Včasih bi morda več tednov razmišljala, ali naj se česa lotim. Danes si veliko pogosteje rečem:

Pa poskusi. Če ne uspe, boš vsaj ugotovila, da to ni prava pot.

Ni ti treba vedeti, kam te bo to pripeljalo

Ko sem narisala prvi portret, se mi niti sanjalo ni, kaj bo sledilo.

O velikih platnih takrat nisem razmišljala. Lasten atelje se mi je zdel nekaj zelo oddaljenega. In niti na misel mi ni prišlo, koliko ljudi bom nekoč poučevala.

Morda je dobro, da nisem poznala prihodnosti.

Če bi takrat videla vse korake, ki me čakajo, bi se morda prestrašila že pred prvim. 😄

Na koncu je vse prihajalo postopoma – prva slika, nadaljnje ustvarjanje, prvo naročilo, prva stranka, prvi tečaj in lasten atelje.

Potem je prišla nova zamisel.

In za njo še ena.

Še vedno nimam vsega domišljenega

Morda želim s tem člankom najbolj povedati prav to.

Nimam nobenega skrivnega recepta in ne vem, kje točno bom čez pet let. Prav tako se nikakor ne zbujam vsako jutro z občutkom, da imam svoje življenje povsem pod nadzorom.

Včasih dvomim, kaj pokvarim ali spremenim mnenje.

Tu in tam dobim zamisel, ki se mi zdi malce nora. Kljub temu jo preizkusim.

V teh letih sem namreč spoznala nekaj pomembnega:

Morda nikoli ne pride trenutek, ko si boste rekli: Zdaj sem končno pripravljena.

Pogosto pričakujemo, da bomo najprej pridobili samozavest in šele potem nekaj naredili.

Po mojem je ravno obratno.

Najprej to naredimo. In prav s tem pridobimo samozavest.

Če torej na nekaj čakate …

Morda želite začeti slikati, odpreti svoje podjetje, se vpisati na tečaj, zamenjati službo ali končno nekomu pokazati svoje ustvarjanje.

Morda imate v mislih povsem drugačne sanje, ki jih nenehno odlagate na »nekoč«.

Ni vam treba vnaprej poznati celotne zgodbe.

Dovolj je narediti prvi korak.

Potem pride drugi. In nenadoma ugotovite, da ste že veliko dlje, kot ste si na začetku sploh lahko predstavljali.

Sama sem ta prvi korak naredila pred nekaj leti s svinčnikom v roki.

In še vedno me zanima, kam me bo vodil naprej.