Ko slika nima obraza, a vseeno pripoveduje zgodbo

»Jaz abstrakcije ne razumem.«

To je stavek, ki ga v svojem ateljeju slišim precej pogosto.

In veste kaj?

Vedno se samo nasmehnem. Ker ne mislim, da moramo abstraktno sliko razumeti. Veliko pomembneje je, kaj v nas prebudi.

Morda me prav zato abstraktno slikarstvo tako navdušuje.

Vsak v sliki vidi nekaj drugega

Pred njo stojita dva človeka.

Eden reče, da vidi mirno morje ob sončnem zahodu.

Drugi v istih barvah odkrije nevihto ali spomin na otroštvo.

In nobeden se ne moti.

Abstraktna slika namreč nima enega samega pravilnega odgovora. Ne daje nam navodil, kaj naj si mislimo. Pušča prostor naši domišljiji, čustvom in spominom.

Prav v tem je njen čar.

Sliki ni treba nečesa upodabljati, da bi nekaj povedala

Ko slikam portret, je cilj ujeti človeka.

Ko slikam abstrakcijo, skušam ujeti občutek.

Včasih je to veselje.

Drugič mir, pogum, energija ali obdobje, ki ga človek pravkar doživlja.

Čustev ni vedno mogoče naslikati z obrazom. Včasih jih veliko bolje izrazijo barve, plasti ali izrazita tekstura, ustvarjena s čopičem in slikarsko lopatico.

Tudi zato me abstraktno ustvarjanje vedno znova privlači.

Vsaka plast ima svoj pomen

Ko si abstraktno sliko ogledate od blizu, morda odkrijete nekaj, česar od daleč sploh ni videti.

Nežne poteze čopiča.

Izrazito sled slikarske lopatice.

Barvo, ki namenoma le rahlo proseva izpod naslednje plasti.

Naključne brizge barve.

In prav te podrobnosti dajejo sliki globino.

Pri slikanju nikamor ne hitim. Nekatere plasti pustim, da se posušijo, druge znova prekrijem. Včasih se k sliki vračam več dni, ker čutim, da ji še nekaj manjka.

To je proces, ki ga ni mogoče prehiteti.

Pustite sliki, da nekaj časa govori

Ko pridete v galerijo ali atelje, si poskusite zastaviti majhen izziv.

Ne stojte pred sliko le nekaj sekund.

Ostanite še malo dlje.

Bodite pozorni na barve, teksture in svetlobo. Poskusite si zastaviti preprosto vprašanje:

Kakšen občutek v meni vzbuja ta slika?

Ne iščite pravilnega odgovora.

Ta namreč ne obstaja.

In prav to je pri abstraktni umetnosti lepo.

Umetnost ni uganka

Ni vam treba prepoznati, kaj slika predstavlja.

Ni vam treba iskati skritega pomena ali zapletene simbolike.

Dovolj je, da vas za trenutek ustavi.

Da vas spodbudi k razmišljanju.

Da v vas prebudi spomin, čustvo ali občutek, ki ga morda že dolgo niste zaznali.

Takrat je izpolnila svojo nalogo.

Zato ljubim abstraktno slikarstvo

Vsaka moja slika nastaja drugače.

Včasih prve poteze čopiča vodijo celotno zgodbo.

Drugič sliko oblikujejo slikarska lopatica, plastenje barv ali naključje, ki se ga odločim ohraniti.

In prav zato nikoli ne nastaneta dve enaki sliki.

Tako kot ne obstajata dva človeka z enako zgodbo.

Morda prav zato verjamem, da abstraktna slika ne potrebuje obraza, da bi znala pripovedovati.

Dovolj je, da zna nekaj prebuditi v človeku, ki jo opazuje.