Ko slika najde svoj dom

Pred kratkim sem predala še eno sliko po naročilu. In priznati moram, da se je od nekaterih slik res težko posloviti.

Že od prve poteze s čopičem sem vedela, da bo ta slika izjemna. Izbrala sem zemeljske tone – odtenke rjave, bež, črne in nežne poudarke oranžne. To so barve, ki name delujejo mirno, elegantno in brezčasno. V prostor vnesejo toplino in hkrati v sebi nosijo veliko čustev.

Prav zato sem pri ustvarjanju te slike tako uživala. Slikala se je skoraj sama. Vsaka plast se je naravno navezovala na prejšnjo in v celotnem procesu sem resnično uživala. So trenutki, ko človek izgubi občutek za čas in se prepusti le barvam, teksturi in lastni intuiciji. Prav zaradi teh trenutkov imam svoje delo tako rada.

Abstraktno slikarstvo zame pomeni svobodo. Nikoli ne vem natančno vnaprej, kam me bo popeljala naslednja poteza s čopičem. Zato je vsaka slika izvirnik, ki ne bo nikoli več nastal povsem enako.

Na to sliko pa me veže še en lep spomin. Preden je ponjo prišla njena nova lastnica, sta moj atelje obiskali dve različni stranki. Obe sta se ob njej ustavili in me skoraj z enakimi besedami vprašali, ali je naprodaj. Z nasmehom sem jima morala odgovoriti, da že ima svojega lastnika. Priznam, da me je to neizmerno razveselilo. To je tisti trenutek, ko se zavem, da slika lahko nagovori ne le človeka, za katerega je nastala, temveč tudi nekoga povsem drugega.

In prav to je zame največja nagrada.

Ko sliko predam, se moje delo pravzaprav ne konča. Nasprotno. Začne se njena nova zgodba. Postane del doma, vsakdanjega življenja in spominov svojega lastnika.

Najlepša hvala za zaupanje. Verjamem, da bo prinašala veselje še mnogo let in da bo njena lastnica vsakič, ko jo bo pogledala, v njej našla nekaj novega.