Zakaj sem začela slikati Indijance (in kdaj se je vse skupaj začelo)

Moja pot do slikanja Indijancev se ni začela z načrtom ali jasno vizijo. Nisem si rekla, da bo prav to moj slog. Vse je nastalo spontano leta 2019, ko sem svojega prvega Indijanca naslikala kot darilo za očeta.

Takrat nisem imela skoraj nobenih izkušenj. Nisem poznala pravil slikanja, nisem znala pravilno mešati barv in nisem vedela, katere čopiče uporabiti. Kljub temu sem se lotila dela. Slikala sem povsem po občutku, brez razmišljanja in brez pritiska glede rezultata. Prav ta svoboda je sliki dala moč.

Še danes se spominjam trenutka, ko jo je oče zagledal. Tistega veselja in pristnosti. Prav takrat se je začela pisati celotna zgodba.

---

Leto 2020: Indijanec kot bojevnik

Leto pozneje sem se vrnila k temu motivu. Tokrat ni šlo več le za preizkušanje. Nastala je slika Indijanca kot bojevnika, saj sem prav tako dojemala svojega očeta. Močnega, tihega in vedno prisotnega.

Ta slika mi je pomenila veliko več kot le portret. Pomagala mi je izraziti nekaj, kar je z besedami težko povedati.

---

Potem je prišla tišina

Za dolgo časa sem opustila slikanje Indijancev. Ni šlo za odločitev, bolj za naraven odmik. Nekatere stvari potrebujejo čas. Ni jih mogoče načrtovati ali izsiliti. Dozoreti morajo same.

---

Leto 2024: Angelski Indijanec

Prelomnica je prišla leta 2024.

Nastala je slika »angelski Indijanec« z imenom Angeliánka, ki je nosila povsem drugačno energijo. Naslikala sem jo v podporo čudovitemu dekletu. Tokrat sem v sliko vnesla več nežnosti, svetlobe in upanja.

Slika je bila nato prodana na dražbi in je nadaljevala svojo pot.

Prišla je vse do Egipta.

Še danes se mi zdi neverjetno, kako daleč lahko pride nekaj, kar je nastalo iz čistega občutka in želje pomagati.

---

Leto 2025: Vrnitev, ki je nisem pričakovala

Po nekaj letih se je motiv Indijancev znova pojavil. Tokrat veliko močneje.

Ni prišel iz glave, temveč iz notranjosti. Brez načrtovanja, brez strategije.

Nenadoma sem vedela, da jih želim znova slikati.

Postopoma sem spoznala, da ne gre le za motiv. Gre za občutek, ki ga vnašam v slike. Indijanci so postali naraven del mojega ustvarjanja.

Morda niso za vsakogar. In to je v redu. Kdor jih začuti, ve.

---

In kaj sledi?

Leto 2025 je prineslo mojo doslej zadnjo Indijanko.

Zdaj se sprašujem:
Bo leta 2026 nastala še kakšna?

Iskreno, ne vem.

Nekaj pa vem zagotovo. Teh stvari nima smisla siliti. Ko bo njihov čas, bodo prišle same.

---

Morda nikoli ni šlo za Indijance

Morda nikoli ni šlo le za Indijance same.

Ves čas je šlo za spomine.
Za čustva.
Za moč, ki je ni videti.

In prav zato slikam z Ljubeznijo.